Tamara Langus

Spoštovani naročniki in potencialni naročniki!

Po krajši odsotnosti zaradi letnega dopusta vas obveščamo, da zopet poslujemo.

Začasno smo se preselili na novo lokacijo. Dosegljivi smo prek vseh e-kanalov, lahko pa nas tudi obiščete v naših novih poslovnih prostorih.

V letu 2010 mediji še niso toliko govorili o Twitterju, kot to počno danes, zato so bili tudi politiki na Twitterju še redkost. Vseeno pa s tega obdobja izvira moj najljubši “dogodek”, ki – hvala bogu – ni nikoli postal dogodek.
Mediji so ga bolj kot ne obšli. Kar je prav, saj si dogodek ne zasluži medijske in širše javne pozornosti. Je namreč izrazito butast.

Sredi Tajske me je pretresla vest, da je umrl Slavko Ziherl.

Prof. dr. Slavka Ziherla sem spoznala leta 2007, ko sem ko sem še pisala za Playboy in sem svoje članke želela podkrepiti s strokovnimi mnenji. Kot nalašč je bil vedno on najbolj primeren sogovornik za moje. Vedno prijazen, strokoven in zanimiv v svojih odgovorih. Verjetno mi je bilo prav zato včasih že malce neprijetno pisariti in klicariti na kliniko ter gnjaviti za nove odgovore na bizarna vprašanja. Zdelo se mi je, da mu nekaj dolgujem za to večno prijaznost in pripravljenost za sodelovanje. A on ni pričakoval ničesar.

Ste opazli, da se je v letu 2011 neverjeten pomen pripisovalo Twitterju? Najbolj zgovoren dogodek o vplivnosti Twitterja zame ni #trenirka, temveč je #virant.

Zakaj? Vedeti moramo, da se #trenirka ne bi zgodila, če ne bi bila izzvana. Mnogi so bili zelo ponosni, da so prav oni prispevali k razmahu #trenirka gibanja. Nekateri so bili veseli, da so njihov tvit objavili na televiziji. Je bil to cilj?

“Tokratne volitve bodo najpomembnejše volitve po letu 1990,” ne govori le Ivan Janez Janša, ki še pred objavo rezultatov volitev snuje spremembe ustave. To govorijo tudi predstavniki ostalih strank, kandidati, novinarji in nepogrešljivi politični analitiki. Vsak po svoje argumentira to misel in večina razlaga o mešanju kart, o spremembah in o novih obrazih.

Nas res čakajo novi obrazi? Si jih sploh želimo? Jih bomo izvolili? Kako se bomo odločili? Bomo prebrali programe ali rekli: “eh, politika me ne zanima“? Mislim, da je treba realno pogledati nekaj mitov, ki se v času kampanje kar naprej ponavljajo.

Mediji so mi zanimivi že sami po sebi. Včasih se mi celo zdi, da je sam dogodek oz. novica v tretjem planu ter da sta bolj pomembna izbor novic in njihova interpretacija. Seveda to lahko opazujemo le, če osnovni dogodek poznamo in potem gledamo le interpretacije. Če delaš v odnosih z javnostmi in moraš redno prebirati kliping, prej ali slej take reči avtomatsko zaznavaš. Običajno je tako početje zoprno in stresno – da ga morda ne bi kdo idealiziral.

Tokrat sem se ljubiteljsko lotila takega spremljanja medijskega poročanja. Prek spleta sem v živo poslušala zanimiv pogovor med Slavojem Žižkom in Gregorjem Golobičem. Naslovna tema soočenja: “Koliko je ura 20 let pozneje?” Če ste poslušali, potem veste, kaj je bilo povedano. Ampak zanimivo je pogledati članke, ki poročajo o tem.

Sedela sem prenovljenem nabrežju reke. V bližini je bil nov kip in fontana. Bilo je prijetno vroče, okolje čisto, pila sem vodo in se igrala s telefonom. Veliko ljudi je šlo mimo. Občasno si je kakšen mimoidoči osvežil roke s curkom vode. V mojo bližino je prisedla babica z malo vnučko, ki se je igrala z vodo. Obe sta se smejali. Videti je bilo idilično.

Malce kasneje je prišla še ena starejša ženska, ki si je za sprehod izbrala novo mestno nabrežje. Za počitek se je odločila prav pri naši točki. Ženski, ki se nista poznali, sta se začeli pogovarjati. Splošne teme. Ja, res je vroče. Ampak malo je treba ven. Tudi mala rada pride sem. Jaz tudi tukaj rada hodim. Ja, ta prenovljen del je kar zaživel.

A sledil je preobrat.

Jasno. Mnenja niso nikoli uniformna. Tako kot je pisan svet, tako so različna mnenja. Vseeno pa se mi včasih zdi, da gremo predaleč. Ne predaleč z nestrinjanjem, ampak predaleč z nasprotovanjem.

Najrajši imam tisto umetnost, ki me preseneti. Tisto, ki me predrami. Tisto, ki me sili k razmišljaju in mi ponuja več interpretacij (ne nobene, ampak več njih).

Sem ena tistih, ki se ji zdi, da je vladni viralec z Urško Čepin pokazal ogledalo družbi, družba pa ni prenesla pogleda vanj. In enako velja za medije, ki so prvi interpretirali spot in mu s tem dali pomen. Urška je pokazala ogledalo tudi medijem in ti niso prenesli svoje podobe.

Bolj presenetljiv je bil zame odziv ljudi – najprej novinarjev, nato dežurnih pametovalcev, nasprotnikov in na koncu še vsesplošno užaljene množice. Urški Čepin je uspelo nekaj nemogočega. Urška Čepin je združila in poenotila ta narod. In kako ji je to uspelo? Žal ne tako, kot so si naročniki želeli.

*Aprila 2011 je izšla revija MMkreativ, v kateri je bil objavljen tudi moj članek. Ker je članek prestal nekaj vsebinskih posegov in vsebuje neavtorizirane izjave sogovornikov, na tem mestu objavljam svojo verzijo članka.

V času, ko prepogosto slišimo »Ah, saj to bi pa tudi jaz znal«, zares štejejo le močna želja, samozavest in dejanja.

V Sloveniji imamo nekaj srednješolskih in nekaj visokošolskih programov, ki se ukvarjajo z vizualnim komuniciranjem, a šele izlet v prakso nam razkrije, kako različni so profili slovenskih grafičnih oblikovalcev in kako različne so poti, ki vodijo do poklica oblikovalca ali umetniškega direktorja v marketinški stroki.

“Vladni PR je padel na izpitu,” je v poreferendumskem zapisu z naslovom “Sindikalisti porazili študente” zapisala Alenka Unk. To je moja iztočnica.

Razplet poznamo, o posledicah, ki jih bo imela ta referendumska izguba za prihajajoče rešitve bolj ali manj zavoženih stanj v teh državi, pa na tem mestu raje ne bomo razmišljali.

Poglejmo, kakšen je bil izpit, na katerem je pogrnil vladni PR. Da bi razumeli, kako se je to lahko zgodilo, moramo ovrednotiti, kar so počeli vsi udeleženci v kampanji.

Zmagala je prihodnost. Ampak kakšna!?

Mislim, da so nam na faksu prvič povedali preprosto resnico, da se lahko o nakupovalnih navadah človek ogromno nauči z opazovanjem vedenja ljudi v trgovini. Morda je to omenjal celo medijsko izpostavljeni strokovnjak za karkoli dr. Miro Kline pri Psihologiji komuniciranja. Takrat sem si njegove besede in razlage še zapomnila.

Vzela sem si nekaj minut časa in jih porabila na osrednji ljubljanski tržnici.

Toliko zadnje dni beremo in gledamo o RTV Slovenija, o njenem programu in zakonih, da sem postala malo bolj pozorna in občutljiva na njeno ponudbo. Nenazadnje temu zavodu, ki bojda deluje v interesu javnosti, vsak mesec darujem 12 evrov.

Nedavno sem prebirala stare revije Ekran in v septembrski številki iz leta 2009 naletela na članek Dareta Pejića z naslovom “Leto nič” in podnaslovom “Fenomen osamosvojitvenih dnevnikov”.

Grenko se mi nasmiha, ko berem spletna pametovanja o tem, kaj bi ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal morala narediti in česa ne bi smela. Te modrosti spletnih komentatorjev so skoraj tragične, ker kažejo, kako zelo pozabljivi so ljudje. Ne spomnijo se niti dogodkov izpred devetih mesecev.

ZGODBA?

Dva medija sta objavila govorico, da naj bi imela ministrica za notranje zadeve težave z drogami. Eden je šel celo tako daleč, da je zapisal govorico o predoziranju in obisku kliničnega centra. Oba medija sta se sklicevala na javnost – “v javnosti se pojavljajo namigovanja”. Ministrica je sicer vse zanikala, ampak govorica je bila objavljena. Ničesar več ni bilo potrebnega. Od 5. decembra 2010 je govorica, za katero prej nihče ni vedel, v očeh mnogih ljudi postala resnica. Odprle so se forumske teme in začele so se velike razprave.

Fužine so prepoznavna ljubljanska četrt. Iz tega okolja prihajajo številni prepoznavni karakterji in eden takih je nedvomno tudi vsestranski 27-letni ustvarjalec z umetniškim imenom Diego Menendes. Posnel je nekaj gverilskih filmov (Retard Zombie, Fužine nejbrhud: športni upi, Dead Duck), vodi glasbeno skupino Menendes Brothers, preizkuša pa se tudi v malce nenavadnih stand-up nastopih.

Diego pusti vtis ne glede na to, kaj počne. Vabim vas, da spoznate Diega Menendesa.

Zgodba?
Minister za pravosodje Aleš Zalar je v torek (2.11.) vsaj enemu novinarju, ki ga je vprašal, napovedal objavo razpisa za generalnega državnega tožilca. Noben medij tega ni objavil. Zvečer je minister informacijo objavil sam. Na spletu (t. j. na twitterju in facebooku).

Odmevi na “zgodbo”
Naslednje jutro so novinarji odkrili ministrovo napoved in iz tega naredili zgodbo. Ni bilo problematično, da bo objavil razpis (vsebina), ampak dejstvo, da je razpis napovedal prek spleta (medij). Vsaj tako so pisali in govorili.

Pravkar sem zaključila projekt, ki je zajemal tekstopisje, sledilo pa je še branje in popravljanje postavljenega besedila, preden je šla revija v tisk.

Kot najtežji del projekta se je izkazala lektura lastnega besedila. Če besedilo napišeš sam, pomeni, da si ga med pisanjem in pred oddajo prebral že vsaj trikrat. Napake v svojem besedilu težko opaziš, saj znaš besedilo že skoraj na pamet. Najhuje je, da um ne prepozna zamenjanih črk in ne vidi, če kje kakšna črka manjka.

Že dlje časa se govori in piše o tem, da Zorana Jankovića po funkciji ljubljanskega župana čaka mesto premierja. Sam je take govorice vsakič relativiziral, se jim nasmehnil ali pa celo zavrnil očitke, da bi bil to njegov namen. Kakorkoli, s tem se nisem ukvarjala in o tem nisem pretirano razmišljala, danes pa imam to misel že nekaj ur v glavi. Vse zaradi enega govora.

Župan je imel danes (29.10.2010) v okviru spominske slovesnosti ob 1. novembru na Žalah govor. Tako je vsako leto. Nič posebnega. A tokrat je bil govor poseben.

V enem dnevu me je zmotilo pet (5) elektronskih sporočil, ki niso našla poti v oddelek Vsiljena pošta, kjer jih je že čakalo devetnajst (19) drugih neželenih.

Če od skupnega števila (24) neželenih sporočil odštejem osem (8) Facebook obvestil, osem (8) bednih tujih poskusov, da mi prodajo viagro ali kakšna druga zdravila, in dve (2) novičarski sporočili, na kateri sem naročena, a sem se ju naveličala in preusmerila med Vsiljeno pošto, ostane šest (6) neželenih sporočil iz Slovenije, ki jih nikoli nisem želela prejamati.

Težko sem resna, če pa me vendar svet zabava. Ta prizor me vsako jutro spravi v dobro voljo.

Ja, kebab Jagoda je “NAJBOLŠI KEBAB V MESTU”!

Gre za enega tistih nešolskih primerov, ki jih imam zelo rada. To je primer, kjer nič od naučenega ne drži. Ko se vsa teorija sesuje. Praksa namreč preraste teorijo, se ji postavi nasproti in preživi.

S tem panojem je vse narobe.

Med urejanjem računalnika sem naletela na sliko, ki sem jo naredila leta 2008 na SOFu. Gre za delček predavanja Miša Alkalaja, ki seveda ni oglaševalec, a je bil morda ravno zato in zaradi svojega radikalizma dovolj učinkovit, da je prisotnim lahko marsikaj povedal. Pogled od zunaj nikoli ni odveč.

V besedilih spletnih uporabnikov, ki se ne ukvarjajo s spletom profesionalno, vseeno pa želijo to komunikacijsko orodje tako ali drugače uporabljati, sem zaznala nekaj tipičnih pojavov. V mislih nimam le manjkajočih vejic in podobnih slovničnih nerodnosti, ki jih povprečni bralec niti ne zazna, temveč značilnosti, ki se posebej rade pojavijo prav na spletu. Če te pojave opazujemo, lahko razberemo, v kakšnih primerih se pojavljajo in kaj želijo sporočiti. Ironično pa je, da na spletu, kjer je komunikacija pogosto omejena predvsem na pisano besedo, te navade dosegajo prav nasproten učinek.

Vsakič, ko slišim komentatorsko frazo okroglo usnje, me to zmoti. Prevečkrat smo jo slišali in še tako radi jo ponavljajo, kot bi bil to uraden naziv ali pa briljantna domislica. V resnici ni nič od tega, ampak le en izmed bolj trapastih izrazov. Nogometna žoga namreč sploh ni usnjena!

Malce brskanja po Wikipediji mi je pojasnilo, da so leta 1982 na svetovnem prvenstvu v Španiji zadnjič uporabili žogo, ki je bila narejena iz usnja.

Že vrsto let uporabljam spletni prevajalni sistem Presis, ko me zanima pravilen zapis kakšne besede ali pa sopomenke. Zadeva je koristna. Večnamensko orodje pa zna tudi ljubko presenetiti.

Redko se mi zgodi, da se me kakšna predstava dotakne. Ko se me, sem tega vesela. Če se z njo ukvarjam še po aplavzu, toliko bolje.

“Preklet naj bo izdajalec svoje domovine!” je aktualna in provokativna predstava. Vendar pa ni provokativna zaradi golote, zaradi padlih v predstavi in zaradi vulgarizmov, temveč zaradi množice vprašanj, ki jih sproža. Ta vprašanja so tehtna. So družbeno relevantna in intimna hkrati. Nam želijo oblečeni igralci kaj skriti? Me hoče igralec užaliti? Me je užalil? Morda jaz koga žalim? Smo res taki? Je to pogled od zunaj? Je ta pogled krivičen ali pravičen? Je krivda individualna ali kolektivna? Je bolje, če vse relativiziramo in rečemo vsemu skupaj “drkanje”? Je to vse le drkanje v glavo?