Komunikologinja, tekstopiska in spletna urednica.
Delam tudi kot svetovalka za odnose z javnostmi in spletni marketing, sodelujem pri organizaciji dogodkov ter občasno v novinarstvu.
Zanimivi izzivi porajajo najboljše ideje.
Ste opazli, da se je v letu 2011 neverjeten pomen pripisovalo Twitterju? Najbolj zgovoren dogodek o vplivnosti Twitterja zame ni #trenirka, temveč je #virant.
Zakaj? Vedeti moramo, da se #trenirka ne bi zgodila, če ne bi bila izzvana.
Mnogi so bili zelo ponosni, da so prav oni prispevali k razmahu #trenirka gibanja. Nekateri so bili veseli, da so njihov tvit objavili na televiziji. Je bil to cilj?
“Tokratne volitve bodo najpomembnejše volitve po letu 1990,” ne govori le Ivan Janez Janša, ki še pred objavo rezultatov volitev snuje spremembe ustave. To govorijo tudi predstavniki ostalih strank, kandidati, novinarji in nepogrešljivi politični analitiki. Vsak po svoje argumentira to misel in večina razlaga o mešanju kart, o spremembah in o novih obrazih.
Nas res čakajo novi obrazi? Si jih sploh želimo? Jih bomo izvolili? Kako se bomo odločili? Bomo prebrali programe ali rekli: “eh, politika me ne zanima“? Mislim, da je treba realno pogledati nekaj mitov, ki se v času kampanje kar naprej ponavljajo.
Mediji so mi zanimivi že sami po sebi. Včasih se mi celo zdi, da je sam dogodek oz. novica v tretjem planu ter da sta bolj pomembna izbor novic in njihova interpretacija. Seveda to lahko opazujemo le, če osnovni dogodek poznamo in potem gledamo le interpretacije. Če delaš v odnosih z javnostmi in moraš redno prebirati kliping, prej ali slej take reči avtomatsko zaznavaš. Običajno je tako početje zoprno in stresno – da ga morda ne bi kdo idealiziral.
Tokrat sem se ljubiteljsko lotila takega spremljanja medijskega poročanja. Prek spleta sem v živo poslušala zanimiv pogovor med Slavojem Žižkom in Gregorjem Golobičem. Naslovna tema soočenja: “Koliko je ura 20 let pozneje?” Če ste poslušali, potem veste, kaj je bilo povedano. Ampak zanimivo je pogledati članke, ki poročajo o tem.
