Tamara Langus

“Tokratne volitve bodo najpomembnejše volitve po letu 1990,” ne govori le Ivan Janez Janša, ki še pred objavo rezultatov volitev snuje spremembe ustave. To govorijo tudi predstavniki ostalih strank, kandidati, novinarji in nepogrešljivi politični analitiki. Vsak po svoje argumentira to misel in večina razlaga o mešanju kart, o spremembah in o novih obrazih.

Nas res čakajo novi obrazi? Si jih sploh želimo? Jih bomo izvolili? Kako se bomo odločili? Bomo prebrali programe ali rekli: “eh, politika me ne zanima“? Mislim, da je treba realno pogledati nekaj mitov, ki se v času kampanje kar naprej ponavljajo.

1. Volivci hočejo nove obraze.

To so sicer ljudje ponavljali ob vsaki slabi novici, ob vsaki novi aferi, a v resnici si novih obrazov ne želijo. Ljudje ne vedo, kaj bi pričakovali od novih ljudi – zakaj bi takim kandidatom sploh dali priložnost? Novinci v državnem zboru niso novinci, ampak so poslanski sedež običajno dosegli s prepoznavnostjo nekje drugje – na primer z aktivnim delom v pomladku stranke ali pa so njihovi obrazi znani iz razvedrilnih televizijskih žanrov.

Če bi volivci želeli nove obraze, bi jih že zdavnaj izvolili. Kako si sicer razlagate dejstvo, da se toliko poslancev toliko časa pojavlja v državnem zboru. No, v naslednjem mandatu bo takih poslancev zaradi nezdružljivosti poslanske in županske funkcije malce manj, a vseeno do bistvenih sprememb ne more priti. Z isto mentaliteto pač ne.

2. Čas je za ženske v politiki.

Politične stranke so se potrudile in pogosto presegle obvezno kvoto kandidatk na svojih listah. Ta korak je bil narejen, a že pri naslednjem koraku se je ustavilo. Saj je vendar jasno, da ženske nimajo kaj iskati v politiki. To v največji meri dokazujejo mediji. (Iz te posplošitve moram izločiti Info TV. Ta tej TV postaji so presenetili z odličnim, artikuliranim, vsebinskim, a vseeno ostrim soočenjem kandidatk, ki ga je vodil Boštjan Veselič.)

V politiki so ženske pogosta tarča opazk o kostimih, naličenosti ali pa kritik o pomanjkanju ženstvenosti. Zatorej naj rojevajo otroke, skrbijo za moža, dom … tako bo največ koristi od njih. Morda jih bodo pa kdaj povabili v televizijsko soočenje svojih soprogov. Tam bodo lahko povedale, kako v družinskem krogu preživljajo dopust, ali mož kaj pomaga pri gospodinjskih opravilih, kako sta se spoznala in kaj najraje skuha možu za nedeljsko kosilo.

3. Mediji hočejo nove obraze.

Novi kandidiati so idealni za vrtanje po preteklosti. Vsak vidnejši novinec na politični sceni predstavlja enormen potencial za raziskovalce, vendar šele, ko je dovolj pomemben. Zanimivi so namreč tudi stari mački, dokler lahko mediji rijejo po njihovi preteklosti in še kaj novega izkopljejo. Slovenski mediji imajo v tem pogledu strašansko srečo s slovenskimi politiki, saj tovrstne teme nikoli ne presahnejo. Nepojasnjene afere se vlečejo od rojstva te države.

V predvolilnih soočenjih, anketah in novicah zato gledamo predvsem tri znane obraze, saj uredniško sito že odloči, koga bomo deležni v večji meri in koga v manjši. Človek nehote dobi občutek, da izbira med tremi (3) možnimi predsedniki vlad in ne med dvajsetimi (20) političnimi strankami, kolikor jih kandidira.

4. Ljudje nočejo afer, nočejo škandalov.

Oh, saj vemo, da ni tako. V času, ko novičarski portali živijo od razgaljenih jošk, 10 instant nasvetov za boljši seks in tračev, so afere vidnejših politikov ultimativne novice. Tega se uredniki in lastniki medijev zavedajo, zato sočni naslovi in pomenljive fotografije ne umanjkajo. Pa tudi nepreverjene informacije, ki temeljijo na “govori se to in to“.

Zanimajo nas umazane in krvave podrobnosti. V interesu javnsti je, da izvemo VSE. Povejte nam, pokažite skrivne ponetke. Dajte nam vse, kar želimo izvedeti, saj vendar nočete, da si sami izmislimo, kako je bilo v resnici. In ne poskušajte nas naplahtati, ker mi že vemo … Hočemo vedeti za vsako vašo svinjarijo!

5. Politika ljudi ne zanima.

Politika zanima vse. Še več. Postala je šov, cirkus, ki polni prve strani časopisov in prve minute novic. In ves ta cirkus odvrača pozornost od kakršnekoli vsebine. Zato nas danes ne zanima, kdo je podprl ta ali oni zakon, vsi pa vemo, kdo je Borat, kdo pasja princesa in koliko nadomestila je dobil ali pa vrnil Virant.

Politika je tema, ki se ji ne moremo izogniti. In tudi nočemo se ji izogniti. Saj gre vendar za množično zabavo. Zakaj je upravljanje države množična zabava? Preberite še enkrat 4. točko. Zato.

6. Volili bomo glede na program.

Bolj kot odgovori na vprašanje “Koga bi volili, če bi bile volitve to nedeljo?” me zanimajo odgovori na vprašanje “Ste prebrali kaj več od zloženke ali letaka, ki ste ga dobili v nabiralnik?” ali pa morda “Je bil vaš dedek partizan ali domobranec?“ Prepričana sem, da ima odgovor na slednje vprašanje bistveno večji vpliv na volilni rezultat kot pa katerikoli program.

In kaj bo v nedeljo?

Nič. Kot se pogosto reče: dobili bomo, kar si zaslužimo. Nič pretresljivega in nič novega. Pač v skladu z zgornjimi prav nič pretresljivimi in revolucionarnimi ugotovitvami. Seveda pa bi rada videla, da se v svojem pisanju in v vseh šestih navedenih točkah motim.

Želim si, da me prepričate, da se motim.