Po krajši odsotnosti zaradi letnega dopusta vas obveščamo, da zopet poslujemo. Začasno smo se preselili na novo lokacijo. Dosegljivi smo prek vseh e-kanalov, lahko pa nas tudi obiščete v naših novih poslovnih prostorih.

Vabljeni na sestanek ali poljubno število sestankov. Z veseljem si bomo vzeli čas za vas in vaše zahteve. Naša sejna soba je nadvse prijetna in udobna. Obratujemo tudi ponoči.

Na voljo vam je brezplačna brezžična povezava do svetovnega spleta, deluje dostava hrane iz domače tajske kuhinje ter dostava alkoholnih in brezalkoholnih napitkov iz bara.

Če postane prevroče, se lahko ohladite v 50 metrov oddaljenem Andamanskem morju.

Pra Ae ali Long Beach, Koh Lanta

Vroča tema je bil arbitražni sporazum. Začela se je kampanja za referendum o arbitražnem sporazumu. Vlada ni vodila kampanje, pač pa so to počele politične stranke. Kljub razlikam in pogostim nestrinjanjem v koaliciji je bilo sodelovanje od začetka do konca kampanje usklajeno in pestro. Na TV Slovenija je bilo na sporedu prvo soočenje.

Naslednji dan so predstavniki opozicije v Državnem zboru sklicali novinarsko konferenco. Zakaj?

Zato:

To je moj najljubši posnetek iz mandata 2008-2011. Ne morem biti resna, ko ga gledam. Vse zaradi te slike:  http://twitpic.com/1onpkf.

Med kampanjo sem malo pomagala in skrbela za koalicijski Twitter račun @za_razum. Delo je bilo zanimivo, polno improvizacije in sodelovanja s strankami in podmladki. Ker je šlo pri kampanji za strankarsko dejavnost (ne ministrsko), sem ministra Zalarja jaz spremljala na soočenje, ne pa kakšna od uradnih PR-ovk. Najlažje je med čakanjem na začetek oddaje slikati in objaviti eno fotko. Poslanec Pukšič pa me je razglasil za “celotno zunanje ministrstvo, notranje, pravosodje in tako naprej in vladno službo za komuniciranje.”

Bujna domišljija in želja po zdrahah premagata vse! Poslanca Pukšiča smo lahko le veseli, saj nas vedno zabava in nas bo gotovo tudi v prihodnje. :)

Prof. dr. Slavka Ziherla sem spoznala leta 2007, ko sem ko sem še pisala za Playboy in sem svoje članke želela podkrepiti s strokovnimi mnenji. Kot nalašč je bil vedno on najbolj primeren sogovornik za moje čudaške teme. Vedno prijazen, strokoven in zanimiv v svojih odgovorih. Verjetno mi je bilo prav zato včasih že malce neprijetno pisariti in klicariti na kliniko ter gnjaviti za nove odgovore na bizarna vprašanja. Zdelo se mi je, da mu nekaj dolgujem za to večno prijaznost in pripravljenost za sodelovanje. A on ni pričakoval ničesar.

Bolj osebno sem ga spoznala, ko sem delala za Liberalno demokracijo Slovenije. Na vsa vprašanja glede slovenskega zdravstva je on postregel z najboljšimi odgovori, hkrati pa je bil poln idej za izboljšanje stanja. Občudovala sem njegovo predanost poklicu in zdravju kot vrednoti, ki je pomembna ne le za posameznika, ampak za celotno družbo. Njegov redni tek in kolesarjanje, medtem ko sem se jaz vsak dan pripeljala v mesto z avtomobilom, pa sta v meni pogosto prebudila nekaj slabe vesti.

Delo z dr. Slavkom Ziherlom je bilo preprosto. Vedno se je temeljito pripravil na nastop in pred začetkom želel vse preveriti. Na dogovorjene sestanke ni zamujal. Moje posredovanje v resnici sploh ni bilo potrebno. Tako gladko je šlo. Delo s takim človekom je res enostavno.

Najbolj me je presenetil z odprtim pismom mandatarju in odstopom z mesta državnega sekretarja. Vendar me ni presenetila sama poteza. Ne, vedela sem, da je dr. Slavko Ziherl načelen človek. Čudila sem se iskrenosti in resničnosti javnega pisanja. Slednja se je nato kazala in potrjevala tri leta.

Nekajkrat mi je rekel, naj ga tikam, a tega nisem zmogla. Slavka Zihrla sem preveč spoštovala, da bi ga lahko tikala. Razumel je.

Toplina, načelnost in želja po delati dobro – to so lastnosti, po katerih si bom zapomnila Slavka Ziherla.

Zakaj? Vedeti moramo, da se #trenirka ne bi zgodila, če ne bi bila izzvana. V želji po publiciteti in zdrahah sta dva veljaka SDS identično idejo, kot je bila predstavljena v odmevnem zapisu, že povedala. Odziv je bil majhen, premajhen. Sama ideja je tako nora in zato odlična, da bi si zaslužila večji odziv. V slogu brezplačnikov (anonimni pisec, nepreverjena dejstva, škandalozna novica, nihče odgovoren, svoboda govora) so jo objavili še na spletu. Izumili so Tomaža Majerja, na katerega bodo lahko zvalili krivdo, a uspelo jim bo zakuhati nov škandal. In so ga. Na Twitterju in Facebooku.

Vendar ne pozabite: zdraha je nastala šele s publiciteto t. j. z objavo v drugih medijih! Uporabnikov Twitterja ni veliko. Na Facebooku jih je bistveno več, a širjenja ideje prek Facebooka ne moremo primerjati z dejansko udeležbo na javnem dogodku. Za to so potrebni mediji – nespletni mediji. Šele ti so informacijo o obstoju zapisa in vsebino posredovali širši javnosti. Nastala je TV zgodba. Informaciji o zapisu je sledilo napovedovanje dogodka, nato pa še vklop v živo z dogodka.

Četudi mi takrat, ko se je zadeva odvijala, marsikdo ni verjel, se zdaj velja vprašati, kdo je imel kaj od celotne akcije SDS, spletnih uporabnikov in medijev.

• SDS je dobila publiciteto, na katero je lahko samo ponosna.
• SDS je uspešno lansirala svojo idejo, ki bo obveljala. Jankovića so izvolili t. i. novi državljani. Ne glede na to, kako se bo še kdorkoli trudil ovreči to norost, mu ne bo uspelo. (Podobno kot še danes vsi vemo, da se Katarina Kresal vozi nakupovat v Milano z zasebnim letalom. Nobena objava v Obrazih ali Jani, kjer izvemo, da jo oblači Matevž Faganel, ne bo pomagala.) Srba so izvolili južnjaki. Pika! Obveljala bo “resnica” iz brezplačnika. In v SDS to dobro vedo.
• Mediji so dobili zgodbo za nekaj dni. Odprli so lahko kar nekaj tem, ki so zanimive in je prav, da so jih odprli (svoboda izražanja, sovražni govor, avtorstvo).
• Še vedno pa ne vem, kaj so dobili spletni uporabniki. Mnogi so bili zelo ponosni, da so prav oni prispevali k razmahu #trenirka gibanja. Nekateri so bili veseli, da so njihov tvit objavili na televiziji. Je bil to cilj?

Trenirke so bile izzvane s strani SDS in izpeljane s strani TV postaj, osrednja vloga pa je pripadla spletnim uporabnikom. Odziv je bil namreč odličen in brez spletnih uporabnikov se ne bi zgodilo nič od zgoraj navedenega. Je šlo za “dogodek” ali dogodek? Odgovor nam ponuja #virant.

Podobno kot za #trenirka velja tudi za hecanje na temo #virant. Za razliko od trenirkastega odziva je bila tokratna akcija zares spontana in ne izzvana namenoma.

Na začetku smo imeli le objavo Domna Saviča, ki Twitter in Facebook pogosto uporablja kot poligon za svoje poskuse. Do tega početja ima dovolj distance, da ga lahko nato opazuje in se obenem zabava. Savič je sprožil verižno reakcijo, ki je bila neke vrste igra, v kateri je lahko sodeloval vsak. Nobenega cilja ni bilo. Vseeno so se prebudili mediji. Vsi so poročali o pojavu, ki je vključeval razmeroma majhno število ljudi in ki ni imel nobenega vpliva na karkoli.

Gre za “dogodek”, ne za dogodek, o katerem bi bilo vredno poročati. Nič pomembnega se ni zgodilo. Nič takega se ni zgodilo, kar bi morala širša javnost vedeti. Še več; večina, ki ne uporablja Twitterja, niti ne more dobro razumeti, kaj naj bi se sploh zgodilo.

O “dogodku” s Twitterja morajo poročati drugi mediji (predvsem TV postaje), da lahko postane dogodek. Ja, gre za psevdodogodek, kot je to poimenoval Savič v vseh medijih, ki so ga prosili za izjavo. Pazite, medijem se je celo predstavil kot organizator psevdodogodkov.

Zares zabavno postane šele to, da so vsi ti mediji gladko preslišali, kaj jim Savič govori o “dogodku” in raje nemoteno naredili svojo zgodbo, kot so si jo prvotno zamislili.

Iz vsega tega lahko zaključimo, da #trenirka in #virant nista zgodbi o vplivu Twitterja, ampak sta predvsem zgodbi o medijih in njihovih “dogodkih”, psevdodogodkih, nezgodbah.

Nas res čakajo novi obrazi? Si jih sploh želimo? Jih bomo izvolili? Kako se bomo odločili? Bomo prebrali programe ali rekli: “eh, politika me ne zanima“? Mislim, da je treba realno pogledati nekaj mitov, ki se v času kampanje kar naprej ponavljajo.

1. Volivci hočejo nove obraze.

To so sicer ljudje ponavljali ob vsaki slabi novici, ob vsaki novi aferi, a v resnici si novih obrazov ne želijo. Ljudje ne vedo, kaj bi pričakovali od novih ljudi – zakaj bi takim kandidatom sploh dali priložnost? Novinci v državnem zboru niso novinci, ampak so poslanski sedež običajno dosegli s prepoznavnostjo nekje drugje – na primer z aktivnim delom v pomladku stranke ali pa so njihovi obrazi znani iz razvedrilnih televizijskih žanrov.

Če bi volivci želeli nove obraze, bi jih že zdavnaj izvolili. Kako si sicer razlagate dejstvo, da se toliko poslancev toliko časa pojavlja v državnem zboru. No, v naslednjem mandatu bo takih poslancev zaradi nezdružljivosti poslanske in županske funkcije malce manj, a vseeno do bistvenih sprememb ne more priti. Z isto mentaliteto pač ne.

2. Čas je za ženske v politiki.

Politične stranke so se potrudile in pogosto presegle obvezno kvoto kandidatk na svojih listah. Ta korak je bil narejen, a že pri naslednjem koraku se je ustavilo. Saj je vendar jasno, da ženske nimajo kaj iskati v politiki. To v največji meri dokazujejo mediji. (Iz te posplošitve moram izločiti Info TV. Ta tej TV postaji so presenetili z odličnim, artikuliranim, vsebinskim, a vseeno ostrim soočenjem kandidatk, ki ga je vodil Boštjan Veselič.)

V politiki so ženske pogosta tarča opazk o kostimih, naličenosti ali pa kritik o pomanjkanju ženstvenosti. Zatorej naj rojevajo otroke, skrbijo za moža, dom … tako bo največ koristi od njih. Morda jih bodo pa kdaj povabili v televizijsko soočenje svojih soprogov. Tam bodo lahko povedale, kako v družinskem krogu preživljajo dopust, ali mož kaj pomaga pri gospodinjskih opravilih, kako sta se spoznala in kaj najraje skuha možu za nedeljsko kosilo.

3. Mediji hočejo nove obraze.

Novi kandidiati so idealni za vrtanje po preteklosti. Vsak vidnejši novinec na politični sceni predstavlja enormen potencial za raziskovalce, vendar šele, ko je dovolj pomemben. Zanimivi so namreč tudi stari mački, dokler lahko mediji rijejo po njihovi preteklosti in še kaj novega izkopljejo. Slovenski mediji imajo v tem pogledu strašansko srečo s slovenskimi politiki, saj tovrstne teme nikoli ne presahnejo. Nepojasnjene afere se vlečejo od rojstva te države.

V predvolilnih soočenjih, anketah in novicah zato gledamo predvsem tri znane obraze, saj uredniško sito že odloči, koga bomo deležni v večji meri in koga v manjši. Človek nehote dobi občutek, da izbira med tremi (3) možnimi predsedniki vlad in ne med dvajsetimi (20) političnimi strankami, kolikor jih kandidira.

4. Ljudje nočejo afer, nočejo škandalov.

Oh, saj vemo, da ni tako. V času, ko novičarski portali živijo od razgaljenih jošk, 10 instant nasvetov za boljši seks in tračev, so afere vidnejših politikov ultimativne novice. Tega se uredniki in lastniki medijev zavedajo, zato sočni naslovi in pomenljive fotografije ne umanjkajo. Pa tudi nepreverjene informacije, ki temeljijo na “govori se to in to“.

Zanimajo nas umazane in krvave podrobnosti. V interesu javnsti je, da izvemo VSE. Povejte nam, pokažite skrivne ponetke. Dajte nam vse, kar želimo izvedeti, saj vendar nočete, da si sami izmislimo, kako je bilo v resnici. In ne poskušajte nas naplahtati, ker mi že vemo … Hočemo vedeti za vsako vašo svinjarijo!

5. Politika ljudi ne zanima.

Politika zanima vse. Še več. Postala je šov, cirkus, ki polni prve strani časopisov in prve minute novic. In ves ta cirkus odvrača pozornost od kakršnekoli vsebine. Zato nas danes ne zanima, kdo je podprl ta ali oni zakon, vsi pa vemo, kdo je Borat, kdo pasja princesa in koliko nadomestila je dobil ali pa vrnil Virant.

Politika je tema, ki se ji ne moremo izogniti. In tudi nočemo se ji izogniti. Saj gre vendar za množično zabavo. Zakaj je upravljanje države množična zabava? Preberite še enkrat 4. točko. Zato.

6. Volili bomo glede na program.

Bolj kot odgovori na vprašanje “Koga bi volili, če bi bile volitve to nedeljo?” me zanimajo odgovori na vprašanje “Ste prebrali kaj več od zloženke ali letaka, ki ste ga dobili v nabiralnik?” ali pa morda “Je bil vaš dedek partizan ali domobranec?“ Prepričana sem, da ima odgovor na slednje vprašanje bistveno večji vpliv na volilni rezultat kot pa katerikoli program.

In kaj bo v nedeljo?

Nič. Kot se pogosto reče: dobili bomo, kar si zaslužimo. Nič pretresljivega in nič novega. Pač v skladu z zgornjimi prav nič pretresljivimi in revolucionarnimi ugotovitvami. Seveda pa bi rada videla, da se v svojem pisanju in v vseh šestih navedenih točkah motim.

Želim si, da me prepričate, da se motim.

Tokrat sem se ljubiteljsko lotila takega spremljanja medijskega poročanja. Prek spleta sem v živo poslušala zanimiv pogovor med Slavojem Žižkom in Gregorjem Golobičem. Naslovna tema soočenja: “Koliko je ura 20 let pozneje?” Če ste poslušali, potem veste, kaj je bilo povedano. Ampak zanimivo je pogledati članke, ki poročajo o tem.

V katero smer se premikajo kazalci slovenskih medijev?

Da ne bom preveč suhoparna s podatki, poglejmo le naslove, saj so zelo zgovorni. Opazovala sem enajst (11) slovenskih medijev, katerih vsebina je dostopna prek spleta.

• Deset (10) medijev je za naslove uporabilo izjave Slavoja Žižka. To je precej razumljivo, saj so bile te izjave kratke in udarne, idealne za naslove. Vendar pa je izbor naslovne izjave različen. En (1) medij je uporabil izjavo Gregorja Golobiča.
• Štirje (4) mediji so uporabili besedilo STA, vendar so pri tem spremenili naslov in zapisali svojega.
  
• Kar štirim (4) medijem se je najbolj zanimiva, pomembna in uporabna izjava za naslov zdela, da je Gregor Golobič “v osnovi pošten, je pa včasih malo tup.” Štirim!
  
• Trem (3) se je ključna zdela misel, da je treba razčistiti vse glede grobišč oz. “Titovih jam”.
• Dva (2) medija sta povzela poziv, da moramo okrepiti državo.
• Eden (1) je v naslovu izpostavil prijateljski odnos med Žižkom in Golobičem.
• Eden (1) je z naslovom odgovoril na vprašanje iz naslova soočenja. Eden.
  

Zdaj pa se zamislimo, kakšna je vloga medijev. Sta bili uvodna oznaka Golobiča in razčiščevanje povojnih pobojev res ključni poanti soočenja? Ali mediji bolj ustvarjajo ali bolj odsevajo realnost? Kdo je uravnotežen? Kdo je tabloiden? Kaj berete in koga boste brali?

Poglejmo podrobneje.

1. 24ur.com: Žižek: ‘Golobič je pošten, a včasih malo tup’
2. SiOL: “20 let pozneje smo na začetku”
   
3. STA: Žižek: Videti je, kot da se levica boji razčistiti “Titove jame”
4. Finance: Žižek: Golobič je pošten, a včasih malo ‘tup’ (Vir besedila: STA)
   
5. MMC rtv slo: Žižek: Tukaj sem, da branim svojega prijatelja Golobiča
   
6. Večer: Žižek: Kot bi se levica bala razčistiti “Titove jame” (Vir besedila: STA)
   
7. Dnevnik: Slavoj Žižek na razpravi z Golobičem tudi o vprašanju grobišč: “Vse ven spravit”
8. Reporter: Žižek o Golobiču: V osnovi je pošten, je pa včasih malo »tup« (Vir besedila: STA)
   
9. Delo: Slavoj Žižek: “Več države potrebujemo!”
10. Primorske novice: Žižek: “Ne domovine, več države rabimo” (Vir besedila: STA)
11. Žurnal24: “Golobič pošten, a včasih malo ‘tup’”

Svojega mnenja vam ne bom vsiljevala. Razsodbo prepuščam vam.

Malce kasneje je prišla še ena starejša ženska, ki si je za sprehod izbrala novo mestno nabrežje. Za počitek se je odločila prav pri naši točki. Ženski, ki se nista poznali, sta se začeli pogovarjati. Splošne teme. Ja, res je vroče. Ampak malo je treba ven. Tudi mala rada pride sem. Jaz tudi tukaj rada hodim. Ja, ta prenovljen del je kar zaživel.

A sledil je preobrat. Približno takole:

“Kdo ve, koliko so pospravili v žep naši politiki za tole,” gospa kaže proti kipu.
“Ja, gotovo. To je banda! To niso politiki,” v hipu postane nezadovoljna še druga gospa.
“Pravijo, da živimo v demokraciji. To zame ni demokracija.”
“Seveda, ampak tega ne smemo reči.”
“Jaz bom povedala, kar bom hotela. Preklete barabe! Jaz bi z veseljem živela v demokraciji, ampak to ni demokracija. Ja, za njih, naše politike, je demokracija. Za nas, delavski razred pa ni nič, ker oni vse poberejo. Sem bila v Nemčiji in vem, kaj tam pomeni demokracija. Tukaj pa samo kradejo.”

Ne, mimo nas ni tekla Ljubljanica, ampak Donava. Pogovor ni potekal v slovenskem jeziku, ampak v srbskem. Bili smo v Novem Sadu, a vse je bilo tako znano. Gospe se nista ustavili. Eno je začel motiti še kip, ki je zaradi meddržavnega povezovanja posvečen azerbajdžanskemu skladatelju: “Nisem nacionalistka, ampak a nimamo svojih pomembnih in velikih ljudi!?”

Vse skupaj je postajalo že zoprno in preveč znano. Morala sem se oglasiti. Povedala sem, da identične pogovore pogosto slišim v Sloveniji. In da je Novi Sad lepo mesto. Da se bom z veseljam še vračala sem. Da je prijetno sedeti na urejenem nabrežju. Da so ljudje zelo potrpežljivi, če vsako leto sprejmejo črede Britancev, Slovencev, Srbov in še mnogih drugih, ki nato 4 dni intenzivno smetijo. Da v Ljubljani ne bi mogli organizirati takega festivala, ker bi se gotovo našlo pet civilnih iniciativ, ki bi jih motilo vse v zvezi s festivalom – gneča, hrup, pijančevanje, droge, glasba … In da je še posebej prijazno njihovo mesto, ker vsepovsod najdem odprte wi-fi točke, ki jih zagotavlja mesto.

Nov preobrat: Ja, to je vse novo. Lansko leto tega še ni bilo. Ja, starejši ljudje potrpijo teh nekaj dni, mesto pa tudi kaj dobi od toliko turistov. Za trenutek se mi je zdelo, da sta kljub vsemu ponosni, vendar le če se pogovor ne nanaša na “ove naše političare.” Dejstvo, da imata mesto radi ter da prenovljeno nabrežje kakovostno prispeva k njunemu življenju in k življenju njunih otrok, v razpravi o politiki gladko pozabita.

Takrat mi je postalo jasno. Politika ni upravljanje z javno sfero in ni urejanje družbe, kot smo se učili. Politika je kot vreme. Je nekaj samoumevnega. Je nekaj, v kar se ne vpletamo, le besno kritiziramo. Vplivati itak ne moremo. Pomembno je le, da nikoli nismo zadovoljni. Saj v nasprotnem primeru niti vremena niti politike ne bi mogli kritizirati.

V tej luči, mi je bilo tudi jasno, da so določena vprašanja postavljena s točno določenim namenom. Človek namreč želi slišati točno določen odgovor. Vseeno me je malo zmedlo, ko me je gospa vprašala: “Pa recite mi gospođo … Dali ste zaista toliko na boljem odkad ste se odcepili i se udružili u Evropsku uniju?” Ne obvadam jezika toliko, da bi se lahko lotila poglobljenega odgovora. In resnici na ljubo gospe to niti ne bi zanimalo. Vseeno pa se je zanimivo pri sebi vprašati. Kaj pa bi vi odgovorili?

Letos sem ob velikem poudarjanju 20. obletnice osamosvojitve Slovenije z grozo ugotovila, da ne gojim nobenih posebnih domovinskih čustev. Pravzaprav že dolgo sanjarim o tujini, a me jezik, delo in ljudje vežejo na to državo. Ob prazniku nisem čutila ničesar. Spomnila sem se, kako zelo me je očarala preprosta in idejno močna proslava ob 18. obletnici samostojnosti (leta 2009) in zaradi omenjenega občutka praznine sem želela videti letošnjo osrednjo prireditev. Morda mi bosta kak govor ali točka zapolnila tisti prostor, sem upala.

Ponovna napoved Matjaža Bergerja kot režiserja proslave me ni navdušila. Ko nekdo reče Berger, pomislim na televadce, sodobne plesalce in želvo na Trgu Republike. Simboliko želve mi je bilo treba razložiti. Napoved recitacij in nekih slik pa me tudi ni navdajala z upanjem. A me je vseeno zanimalo.

Najrajši imam tisto umetnost, ki me preseneti. Tisto, ki me predrami. Tisto, ki me sili k razmišljaju in mi ponuja več interpretacij (ne nobene, ampak več njih).

Jure Longyka, napovedovalec na strehi, je bil prvi znak, da oder ne bo le na odru. Slovenska filharmonija in stavba Univerze sta postali del odra. Oder se je razširil na zidove in svetloba je stene spremjala v pokrajine. Vse je veliko večje, če pogledamo preko zidov.

Vse, kar je sledilo, je bilo na svojem mestu. Vseh 13 slik je postopoma risalo celoto. Vsaka malenkost je bila videti tam z namenom. Stavba Univerze se je izmenično odevala v barve zastave. Pročelje se je vse bolj odpiralo, ko so se na njem izrisovale arhitekturne skice, rokopisi in portreti. Kritiki, ki jih je najbolj zabolelo, da so bili med nastopajočimi le nekateri ustvarjalci, ne pa vsi, očitno niso bili dovolj pozorni. Bilo je vse in še več.

Še eno kritiko sem zasledila – da so bila besedila “preveč intelektualistična”. Ta me je še najbolj presenetila, saj so bila vsa uporabljena besedila pomenljiva, na trenutke samoizprašujoča in samokritična, tudi intimna, a predvsem zelo jasna. V kontekstu državne slovesnosti so besedila pridobila nekaj dodatnih interpretacij, a ravno to je čar izvrstnih besedil. Če je za koga prispodoba o pomembnosti vsakega kamna, ki sestavlja most, preveč intelektualistična, bi očitno morda moral več pozornosti nameniti knjigam pri domačem branju v osnovni in srednji šoli.

Glasba in ples sta odražala pogum, veličino in svetovljanstvo, besedila pa tiste vrste um, ki vrta in ne da spati. Prepletali so se motivi, ki so, kakorkoli obrnemo, temelj posameznika in skupnosti: ljubezen, narava, svoboda, etika, pot, čas. Ob vsakem delčku bi se lahko zamislili. Če bi gledali in če bi poslušali. Potem bi morda slišali.

Zares udarno in meni celo pretresljivo je bilo besedilo iz Smoletove Antigone:

“Če vsi bili bi tisti, ki z vzdignjeno glavo,
brez straha za svoj mir in položaj, slede resnici,
ki jo vzbudila je v njih prsih vest,
potem bi vsi bili res nekaj in nekdo!
Njih prav bi bil naš skupni prav, njih lépo moje lépo.
A kje so ti ljudje? Kje je ta skupni prav in skupno lepo?
Veliko rek je presahnilo na svojih potih v morja,
veliko jih še bo, preden bo našel svet
svoj skupni prav.
Dotlej lahko storim le to, da iščem svojega:
mimo laži vsakdanjosti, mimo varljive varnosti,
mimo slepote.
Bedna misel: lépo je, kar je lepo za vse!
Ko je ta misel gola, brez perja in petelinje rože,
se sliši karseda vsakdanje:
pazi nase, skrbi zase, zunaj mene pa naj gre,
kot pač že gre.
Kdor išče s celim srcem, s celo mrežo svojih žil,
kdor se z odprtimi rokami vrže v svet,
temu zanesljivo na hrbet pade bič,
kdor pa je za lepó na sploh, za prav na sploh,
komur torej ni za nič, ta zanesljivo prejme svoj cekin.“

To so besede, ki jih moramo slišati!

A če jih nočemo, jih ne bomo. Kot že tolikokrat doslej. Raje najdemo izgovore, da je nekaj intelektualistično, nerazumljivo, da ni za vse … Pa čeprav je Antigona srednješolsko čtivo!

Sledil je preobrat. S poudarjanjem športnikov, simbola naše države v svetu, je režiser presegel standardno ukvarjanje z levimi in desnimi zaslužnimi (zaslužkarji?). Priznal je zasluge tistim, ki nas predstavljajo v tujini. S tem delom je režiser zaokrožil celoto in pojasnil vso poprejšnjo različnost glasbenih in plesnih nastopov, ki so se spogledovali s sodobnostjo in vpetostjo v pisano družbo drugih narodov.

Nekatere je motilo, da predstava (ja, to je bila več kot proslava) “ni bila dovolj slovenska”. Harmonika res ni bila goveja, Golice nismo slišali, narodnih noš ni bilo in polke ni bila na sporedu. Ampak če je to tisto, kar potrebujemo, potem si lahko rečemo le Na zdravje in obupamo nad tem narodom! Ko ne razumemo več niti srednješolske literature, nam nobena proslava in država ne moreta pomagati.

Edini del, ki mi ni bil tako prepričljiv, kot bi si želela, je bil nastop skupine Siddharta za zaključek. Želela sem nadgraditev videnega, ki pa je ni bilo. Zaželela sem si, da bi na koncu videla močan nastop skupine Laibach, na primer. Morda pa bodo Laibach nekoč dobili tolikšno vlogo, da se bo okoli njih zgradilo celotno proslavo, kot je v komentarju predlagal Žiga Turk (katerega mnenje o proslavi kljub pojasnilu ne morem razumeti). A kljub malce medlemu zaključku je bila tokratna proslava zame najboljša Bergerjeva stavaritev. Z veseljem sem jo pogledala še dvakrat.

PS: Če si osrednje državne slovesnosti niste ogledali, lahko to storite tukaj. Kongresni trg se je izkazal kot zelo televizičen, snemalci pa so tudi dobro odpravili svoje delo.

Bolj presenetljiv je bil zame odziv ljudi – najprej novinarjev, nato dežurnih pametovalcev, nasprotnikov in na koncu še vsesplošno užaljene množice. Urški Čepin je uspelo nekaj nemogočega. Urška Čepin je združila in poenotila ta narod. In kako ji je to uspelo? Žal ne tako, kot so si naročniki želeli.

Navajam dve sorodni izjavi, ki ju ne morem pozabiti. Ne zato, ker bi izstopali, saj sta se skrili v množici podobnih vzklikov. V mislih ju imam, ker na kratko povesta vse o t. i. načelnosti, samopodobi in kolektivni norosti, v kateri smo se znašli. Avtorja nista mimoidoča, ki so ju slučajno ustavili na ulici in povprašali za mnenje. Gre za zapisane besede, kar pomeni, da je bilo treba pomisliti in nato misel zadržati v glavi vsaj med pisanjem in objavljanjem vsebine. Prav zato sta šokantni.

“Če je tole produkt od tistih ZA, sem jaz avtomatično PROTI.
In če je tole produkt tistih PROTI, sem jaz avtomatično ZA!”
(Vir)

Vse v imenu načelnosti! Na referendumu bomo glasovali o zakonu. Gre za pomemben zakon, ki ne govori o vladi, ampak o nas. Zakon ne bo vplival na neko vlado, bo pa vplival na naše starše in na nas. Ampak nas vsebina in posledice tega zakona niti približno ne zanimajo. Za načelnost gre, kajne!

Ustavimo se.
Je res oglas z Urško Čepin tisti, ki je ponižujoč do gledalcev? Se ne ponižujemo morda kar sami? Morda pa bi moral biti oglas bistveno bolj ponižujoč, da bi dojeli, kaj nam želi povedati. Bi sploh prenesli toliko užaljenosti?

Ko se leta 2011 zaradi navedbe kontracepcijske tabletke vmešajo še feministične ideje, gre zadeva naravnost v franže:

“Zakon sicer prebrala in je ok ..
ostajam doma zaradi protesta zaradi žaljenja žensk”
(Vir)

Kaj pomeni, če se ženska najprej postavi v vlogo žrtve in se odreče svoji pravici, nato pa od daleč žuga z dosežki feminizma? Taka ženska v prvi vrsti nasprotuje sebi, svojim stališčem in temu istemu feminizmu, ki se je boril za njene pravice, da danes lahko sodeluje pri volitvah in številnih referendumih? Se ženska ni morda užalila kar sama, ko si je – zopet v imenu načelnosti – vzela vse priborjene pravice in na dan referenduma užaljena obsedela doma?

Vedno malo zbode, ko se zaveš, da ima nekdo drug prav. Ko ti reče: “Ja, zakaj pa gledaš informativno oddajo na komercialni TV, če se potem eno uro jeziš nad načinom poročanja? Zakaj se zgražaš ob oddajah, kot so Slovenija ima talent, a jih vseeno gledaš? Zakaj večino časa jamraš?” Vse to nas ne dela pametne in boljše, ker ničesar nismo storili, da bi bili boljši. In za to gre. Za popolnoma napačno podobo, ki jo imamo o sebi, o skupini, o narodu. Vesna V. Godina bi verjetno skomignila z rameni in rekla: “Patološki narcisi.”

Ne glede na to, pa se bo prej ali slej treba soočiti z dejstvom, da ponosni Slovenci nismo najbolj priden narod in sploh nismo najbolj delovni. To povedo številke.

(Vir: www.pokojninska.si)

Na tem mestu smo se pripravljeni krčevito oprijeti zadnje bilke in t. i. načelnost uporabiti za izgovor.

Nič ni res. Ne verjamemo nikomur. Farbajo nas. Tisti drugi, ki so krivi. Mi vendar nismo nič naredili!

Drage sodržavljanke in dragi sodržavljani, jasno, nadvse sem užaljena.
Svoje mnenje izražam doma za računalnikom. Zdaj bom nehala, ker grem kuhat kosilo. Fotke pečenega zrezka bom seveda objavila, da jih bomo lahko skupaj pokomentirali. To bo verjetno bolj pomembna tema kot pa pokojninska reforma.