Tamara Langus

Ste opazli, da se je v letu 2011 neverjeten pomen pripisovalo Twitterju? Najbolj zgovoren dogodek o vplivnosti Twitterja zame ni #trenirka, temveč je #virant.

Zakaj? Vedeti moramo, da se #trenirka ne bi zgodila, če ne bi bila izzvana. V želji po publiciteti in zdrahah sta dva veljaka SDS identično idejo, kot je bila predstavljena v odmevnem zapisu, že povedala. Odziv je bil majhen, premajhen. Sama ideja je tako nora in zato odlična, da bi si zaslužila večji odziv. V slogu brezplačnikov (anonimni pisec, nepreverjena dejstva, škandalozna novica, nihče odgovoren, svoboda govora) so jo objavili še na spletu. Izumili so Tomaža Majerja, na katerega bodo lahko zvalili krivdo, a uspelo jim bo zakuhati nov škandal. In so ga. Na Twitterju in Facebooku.

Vendar ne pozabite: zdraha je nastala šele s publiciteto t. j. z objavo v drugih medijih! Uporabnikov Twitterja ni veliko. Na Facebooku jih je bistveno več, a širjenja ideje prek Facebooka ne moremo primerjati z dejansko udeležbo na javnem dogodku. Za to so potrebni mediji – nespletni mediji. Šele ti so informacijo o obstoju zapisa in vsebino posredovali širši javnosti. Nastala je TV zgodba. Informaciji o zapisu je sledilo napovedovanje dogodka, nato pa še vklop v živo z dogodka.

Četudi mi takrat, ko se je zadeva odvijala, marsikdo ni verjel, se zdaj velja vprašati, kdo je imel kaj od celotne akcije SDS, spletnih uporabnikov in medijev.

• SDS je dobila publiciteto, na katero je lahko samo ponosna.
• SDS je uspešno lansirala svojo idejo, ki bo obveljala. Jankovića so izvolili t. i. novi državljani. Ne glede na to, kako se bo še kdorkoli trudil ovreči to norost, mu ne bo uspelo. (Podobno kot še danes vsi vemo, da se Katarina Kresal vozi nakupovat v Milano z zasebnim letalom. Nobena objava v Obrazih ali Jani, kjer izvemo, da jo oblači Matevž Faganel, ne bo pomagala.) Srba so izvolili južnjaki. Pika! Obveljala bo “resnica” iz brezplačnika. In v SDS to dobro vedo.
• Mediji so dobili zgodbo za nekaj dni. Odprli so lahko kar nekaj tem, ki so zanimive in je prav, da so jih odprli (svoboda izražanja, sovražni govor, avtorstvo).
• Še vedno pa ne vem, kaj so dobili spletni uporabniki. Mnogi so bili zelo ponosni, da so prav oni prispevali k razmahu #trenirka gibanja. Nekateri so bili veseli, da so njihov tvit objavili na televiziji. Je bil to cilj?

Trenirke so bile izzvane s strani SDS in izpeljane s strani TV postaj, osrednja vloga pa je pripadla spletnim uporabnikom. Odziv je bil namreč odličen in brez spletnih uporabnikov se ne bi zgodilo nič od zgoraj navedenega. Je šlo za “dogodek” ali dogodek? Odgovor nam ponuja #virant.

Podobno kot za #trenirka velja tudi za hecanje na temo #virant. Za razliko od trenirkastega odziva je bila tokratna akcija zares spontana in ne izzvana namenoma.

Na začetku smo imeli le objavo Domna Saviča, ki Twitter in Facebook pogosto uporablja kot poligon za svoje poskuse. Do tega početja ima dovolj distance, da ga lahko nato opazuje in se obenem zabava. Savič je sprožil verižno reakcijo, ki je bila neke vrste igra, v kateri je lahko sodeloval vsak. Nobenega cilja ni bilo. Vseeno so se prebudili mediji. Vsi so poročali o pojavu, ki je vključeval razmeroma majhno število ljudi in ki ni imel nobenega vpliva na karkoli.

Gre za “dogodek”, ne za dogodek, o katerem bi bilo vredno poročati. Nič pomembnega se ni zgodilo. Nič takega se ni zgodilo, kar bi morala širša javnost vedeti. Še več; večina, ki ne uporablja Twitterja, niti ne more dobro razumeti, kaj naj bi se sploh zgodilo.

O “dogodku” s Twitterja morajo poročati drugi mediji (predvsem TV postaje), da lahko postane dogodek. Ja, gre za psevdodogodek, kot je to poimenoval Savič v vseh medijih, ki so ga prosili za izjavo. Pazite, medijem se je celo predstavil kot organizator psevdodogodkov.

Zares zabavno postane šele to, da so vsi ti mediji gladko preslišali, kaj jim Savič govori o “dogodku” in raje nemoteno naredili svojo zgodbo, kot so si jo prvotno zamislili.

Iz vsega tega lahko zaključimo, da #trenirka in #virant nista zgodbi o vplivu Twitterja, ampak sta predvsem zgodbi o medijih in njihovih “dogodkih”, psevdodogodkih, nezgodbah.