Tamara Langus

Mediji so mi zanimivi že sami po sebi. Včasih se mi celo zdi, da je sam dogodek oz. novica v tretjem planu ter da sta bolj pomembna izbor novic in njihova interpretacija. Seveda to lahko opazujemo le, če osnovni dogodek poznamo in potem gledamo le interpretacije. Če delaš v odnosih z javnostmi in moraš redno prebirati kliping, prej ali slej take reči avtomatsko zaznavaš. Običajno je tako početje zoprno in stresno – da ga morda ne bi kdo idealiziral.

Tokrat sem se ljubiteljsko lotila takega spremljanja medijskega poročanja. Prek spleta sem v živo poslušala zanimiv pogovor med Slavojem Žižkom in Gregorjem Golobičem. Naslovna tema soočenja: “Koliko je ura 20 let pozneje?” Če ste poslušali, potem veste, kaj je bilo povedano. Ampak zanimivo je pogledati članke, ki poročajo o tem.

Sedela sem prenovljenem nabrežju reke. V bližini je bil nov kip in fontana. Bilo je prijetno vroče, okolje čisto, pila sem vodo in se igrala s telefonom. Veliko ljudi je šlo mimo. Občasno si je kakšen mimoidoči osvežil roke s curkom vode. V mojo bližino je prisedla babica z malo vnučko, ki se je igrala z vodo. Obe sta se smejali. Videti je bilo idilično.

Malce kasneje je prišla še ena starejša ženska, ki si je za sprehod izbrala novo mestno nabrežje. Za počitek se je odločila prav pri naši točki. Ženski, ki se nista poznali, sta se začeli pogovarjati. Splošne teme. Ja, res je vroče. Ampak malo je treba ven. Tudi mala rada pride sem. Jaz tudi tukaj rada hodim. Ja, ta prenovljen del je kar zaživel.

A sledil je preobrat.